Razmislek o uporabi tehnologije

Predstavitev modela

Zdravstveni delavci tehnologijo prepogosto uporabljajo rutinsko, čeprav taka uporaba ni koristna. Temu lahko rečemo pasivna uporaba tehnologije, saj tehnologijo uporabljamo brez razmišljanja. Zdravstveni delavci lahko tudi ne uporabljajo tehnologije, ker niso imeli možnosti, da bi razmislili o možnostih njene uporabe.

Ko pa zdravstveni delavci o uporabi tehnologije aktivno razmišljajo, je veliko več možnosti, da bodo tehnologijo uporabljali na načine, ki najbolje uresničujejo klinične cilje.

Aktivno razmišljanje o uporabi tehnologije je torej ključnega pomena za uspešno vpeljavo rešitve.

Pripravili smo model, ki zdravstvenim delavcem omogoča, da razmislijo o svoji uporabi tehnologije v poklicnem življenju.

Model prinaša skupen jezik za razumevanje tehnologije in pogovor o njej na delovnem mestu.

Model uporablja Univerza uporabnih znanosti v Köbenhavnu za razvoj digitalnih kompetenc zdravstvenih delavcev.

Elementi modela

Model je sestavljen iz štirih dimenzij razumevanja tehnologije, o katerih morajo zdravstveni delavci razmisliti, ko se na delovnem mestu seznanijo z novimi digitalnimi tehnologijami. Te dimenzije so:

• Tehnologija – razmislek o tem, koliko učenja zahtevajo nove tehnološke rešitve
• Zavezanost učenju novih tehnologij v delovnem življenju
• Kompleksnost – razmislek o kompleksnih kontekstih, v katerih se tehnologija uporablja
• Razvoj – razmislek o spremembah poklicne identitete, ki jih prinaša nova tehnologija, ter o potrebah po ponovnem premisleku in razvoju.

Vir/Reference

• Hasse, C., & Brok, L. (2015). TEKU – The TEKU Model – Technological Understanding in the Professions.

Razvoj

• Kako tehnologija vpliva name kot zdravstvenega delavca?
• Kako tehnologija vpliva na/razvija mojo strokovnost (vpliv na delovne metode, strokovno znanje in strokovnost)
• Katere nove naloge je treba opravljati zaradi tehnologije? Kako se spremeni organizacija nalog?
• Kako to vpliva na odgovornost in zaupanje v odnosih? Kako to vpliva na hierarhije, monopole znanja in oblike sodelovanja na vseh področjih?

Kompleksnost

• Zakaj se uvaja ta tehnologija? (Gre za odločitev vodstva, zaposlenih ali politike in kakšna sta namen in cilj uvedbe?)

Zavezanost

Vpliv tehnologije na vsakdanje življenje:

• Kako ta tehnologija spreminja moje specifične delovne naloge (nova ureditev prostorov, novi delovni postopki, nova oblika komunikacije, nov pristop k pacientu – nove navade in rutina)?

Kako se tehnologija uporablja v praksi?

• Ali smo zavzeli aktivno stališče o tem, kako najbolj koristno uporabljati tehnologijo?
• Ali je uvedba tehnologije sploh smiselna?
• Kdaj je uporaba digitalne tehnologije problematična in kdaj koristna?
• Kako tehnologija vpliva na moje odnose s pacienti?
• Katera etična vprašanja se porajajo, ko uporabljamo to tehnologijo? In v katerih primerih?

Kako tehnologija vpliva na kakovost zdravljenja/oskrbe? Kako se pri tem spopadamo z izzivi, kot so izpadi, številne kode itd.?

Tehnologija

• Kako naj se naučim tehnologije in jo začnem uporabljati v vsakdanjem življenju?
• Kako moja stališča in občutki vplivajo na moj pristop k novi tehnologiji?
• Kaj me spodbudi k pridobivanju novih tehnologij?

Vir/Reference

• Hasse, C., & Brok, L. (2015). TEKU – The TEKU Model – Technological Understanding in the Professions.

Kartice za razpravo in razmislek v skupinah

Pomembno je, da imate v delovnem okolju vzpostavljen skupni jezik za pogovor o digitalnih kompetencah. Okrepite jih lahko s pomočjo teh kartic, ki spodbujajo razpravo o tem, kje naletite na digitalizacijo in kaj zahteva od vas.

Vir/Reference

• Dialogue cards – KL kompetencehjuletLink (in Danish):https://videncenter.kl.dk/media/7932/dialogkort-medarbejdere-digitale-kompetencer.pdfMachine translated by Google. Edited by Syddansk Sundhedsinnovation

Na spletni strani projekta DISH (Digital and Innovation Skills Helix in Healthcare) boste našli procesna orodja za:

• Načrtovanje in uvedbo
• Usposabljanje na delovnem mestu
• Ocenjevanje in priznavanje

Na spletnem mestu so tudi študije primerov, ki zagotavljajo vpogled v to, kako orodja uporabljati v praksi.

Spletna stran uporabnikom ponuja platformo za stalen strokovni razvoj in se osredotoča na področja, kot so digitalna komunikacija, upravljanje podatkov, telemedicina, spremljanje na daljavo in vrednotenje zdravstvene tehnologije.

Projekt DISH je še en program, namenjen izboljšanju digitalnih kompetenc zdravstvenih delavcev, ki ga sofinancira program Erasmus+ Evropske unije.

Spletna stran je na voljo tukaj: Domača stran – projekt Dish

Sara je zdravstvena delavka, ki dela v ambulanti primarnega zdravstvenega varstva. V zadnjih nekaj letih je bila priča vse obsežnejši digitalizaciji zdravstvenega sistema in je dejavno  uporabljala različna digitalna orodja ter tehnologije za izboljšanje oskrbe pacientov.

Sara je pri svojih vsakodnevnih opravilih opazila pomembno spremembo. Pred digitalizacijo se je v veliki meri zanašala na papirnate evidence in ročno dokumentacijo. Z uvedbo elektronskih zdravstvenih zapisov (EHR) in digitalnih kartotek pa za urejanje papirjev zdaj porabi manj časa in ima hiter dostop do informacij o pacientih, da lahko zagotavlja bolj učinkovito nego na podlagi boljših informacij.

Sara je v svoje delo vključila več digitalnih orodij. Na primer, za izvedbo virtualnih posvetov uporablja platforme za telemedicino, kar je izboljšalo dostopnost za paciente, ki imajo težave s fizičnim obiskom ambulante. Poleg tega paciente spodbuja k uporabi mobilnih zdravstvenih aplikacij in nosljivih naprav za spremljanje vitalnih znakov, sledenje uporabi zdravil in upravljanje lastnega zdravja. Ta orodja so izboljšala sodelovanje pacientov, posameznikom omogočila, da prevzamejo nadzor nad svojim zdravjem, in omogočila boljšo komunikacijo med Saro in njenimi pacienti.

Z digitalizacijo zdravstva je Sara prevzela nove vloge in odgovornosti. Sedaj ima vlogo zdravstvene svetovalke, ki paciente vodi skozi obilico zdravstvenih informacij, ki so na voljo na spletu, in jim pomaga, da se prebijajo skozi »informacijsko džunglo«. Prav tako je postala izvedenka za uporabo digitalnih komunikacijskih platform za komunikacijo s pacienti, sodelovanje z drugimi ponudniki zdravstvenih storitev in koordinacijo oskrbe v različnih okoljih.

Sara se zaveda, kako pomembno je kljub bolj razširjeni uporabi digitalne tehnologije ohraniti človeški stik s pacienti. Poskrbi, da virtualni posveti potekajo na način, ki je osredotočen na paciente, aktivno prisluhne njihovim skrbem in odgovori na njihove čustvene potrebe. Poudarja pomen rednih osebnih obiskov za vzpostavitev trdnega odnosa in gradi zaupanje z zagotavljanjem prilagojene oskrbe ter dostopnostjo za vprašanja in podporo.

Sara se je sprva soočala z izzivi pri učenju in prilagajanju novim digitalnim orodjem in sistemom. Da bi izboljšala svoje digitalne kompetence, se je udeleževala usposabljanj in delavnic. Poleg tega je iskala nasvete pri tehnično podkovanih kolegih in sodelovala v spletnih skupnostih, kjer so si zdravstveni delavci izmenjevali najboljše prakse. Sčasoma je Sara postala vešča uporabe digitalnih orodij in ugotovila, da sta nenehno učenje in sodelovanje učinkoviti strategiji za obvladovanje prehoda v bolj digitalni zdravstveni sistem.

Da bi ostala na tekočem, Sara redno obiskuje konference, spletne seminarje in tečaje permanentnega izobraževanja na teme digitalnega zdravstva in novih tehnologij. Aktivno sodeluje v strokovnih omrežjih, naroča se na ustrezne revije ter spremlja strokovnjake iz panoge in oblikovalce mnenja na platformah družbenih medijev. Poleg tega Sara sodeluje v raziskovalnih študijah in pilotnih programih, ki preučujejo vključevanje inovativnih digitalnih rešitev v klinično prakso

Zdravstveni delavci – pomemben glas pri razvoju in uvedbi novih tehnologij.

Sodelovanje uporabnikov v procesih razvoja in inovacij ne bo izginilo, še posebej, ker smo priča vedno večjemu številu uspešnih primerov, ki dokazujejo, kako pomembno je, da gresta sodelovanje uporabnikov in razvoj zdravstvene tehnologije z roko v roki. Prednost sodelovanja uporabnikov je, da so pogosto ključni za spremembe kliničnih praks in obstoječe kulture. Prav tako sodelovanje pogosto pomeni višje zadovoljstvo s postopkom in njegovimi rezultati.

Zdravstveni delavci iz prve roke prispevajo ključno znanje in izkušnje, ki so neprecenljive pri oblikovanju meril za načrtovanje rešitev ter razvoju etične in odgovorne zdravstvene tehnologije.

K uporabniku usmerjen pristop k inovacijam

K uporabniku usmerjen pristop k razvoju/inovacijam v ospredje postavlja potrebe, želje in omejitve uporabnika. Vključuje razumevanje stališč uporabnikov, njihovih ciljev in njihovih interakcij z izdelkom, storitvijo ali sistemom.

Od konca sedemdesetih let 20. stoletja se je na področju oblikovanja, ki je bilo prvotno obrtno, uveljavilo in oblikovalo več poddisciplin, ki temeljijo na načelu »usmerjenosti k uporabniku«. To vključuje k uporabniku usmerjeno načrtovanje sistemov, participativno oblikovanje ter oblikovanje interakcij ali izkušenj. Vsi ti pristopi v središče postavljajo končne uporabnike, vsak pa se osredotoča na določen (del) procesa oblikovanja uporabnikom namenjenih delov rešitev. Participativno oblikovanje ima korenine v Skandinaviji in izhaja iz močnih sindikalnih gibanj. Pri uporabi v projektnem okolju participativno oblikovanje zagotavlja, da uporabnik ni le udeleženec, temveč postane sooblikovalec. Vse oblikovalske poddiscipline pod krovnim izrazom »k uporabnikom usmerjeni pristopi k oblikovanju« izhajajo iz razširjenih metod načrtovanja, obenem pa tudi iz metod in teorij iz humanistike, kot so antropologija, psihologija in sociologija.

K uporabnikom usmerjeno oblikovanje je sodelovalen, ponavljajoč in razmišljujoč postopek. Pogosto vključuje naslednje faze: razvoj empatije, raziskovanje, analiza, zamisli in priprava koncepta, razvoj prototipa in preizkušanje. V ta okvir smo vključili še faze načrtovanja, vpeljave in ocenjevanja, saj so ključnega pomena za načrtovanje projekta in uspešno vpeljavo novih rešitev. V različnih fazah postopka je sodelovanje uporabnikov ključnega pomena.

Cilj k uporabnikom usmerjenega pristopa k inovativnemu oblikovanju je ustvariti nove izdelke, storitve, delovne postopke itd., ki jih je mogoče enostavno uporabljati, so intuitivni in izpolnjujejo potrebe uporabnika – predvsem pa morajo biti koristni. Poleg tega je bilo dokazano, da k uporabnikom usmerjeno oblikovanje izboljša zadovoljstvo uporabnikov, njihovo vključenost in stopnjo uporabe izdelkov. To pomeni, da je bolj verjetno, da bodo inovativne rešitve vpeljane neposredno v klično prakso.

Pomembni načeli v procesu k uporabniku usmerjenega oblikovanja sta vzajemno spoštovanje znanja drugih in zavezanost k omogočanju resničnega sodelovanja uporabnikov, tako da njihovi glasovi in zamisli neposredno vplivajo na oblikovanje izdelka in/ali storitve, ki bo vplivala na njihovo življenje.

Vir/Reference

• Vir: https://dk/en/about-us
• An Introduction to Design Thinking Process Guide, Standford d.school, povezava: pdf (stanford.edu)
• Bødker, S. & O. Iversen, 2002. Staging a professional participatory design practice. NordiCHI ’02: Proceedings of the second Nordic conference on Human-computer interaction.
• Høy-Biegel, R. (2009). User-Driven Innovation: The Toolbox of the Innovation Architect. Changepilot, Aarhus.

Vizija in načrt

Na začetku k uporabniku usmerjenega procesa/projekta, pri katerem je poudarek na razvoju koristnih izdelkov ali storitev ali vpeljavi obstoječih, je treba upoštevati več pomembnih vidikov:

• ZAKAJ je pomembno začeti projekt (kakšno vrednost želimo ustvariti za koga)?
• KATERE cilje želimo doseči?
• KAKO naj jih dosežemo (čas, viri in projektni načrt)? Kako lahko izmerimo ali ocenimo napredek?
• KDO so najpomembnejši deležniki, katere vloge naj igrajo v projektu in kako naj sodelujejo? Deležniki so lahko, na primer, pacienti, sorodniki, zdravstveni delavci, razvijalci, strokovnjaki za informacijske tehnologije in drugi, ki igrajo pomembno vlogo pri projektu. Ključnega pomena je, da jih že na začetku projekta povabimo k sodelovanju, da lahko podajo odgovore na ta vprašanja.

(Več informacij o tem poiščite v tematskem sklopu Zagotavljanje podpore digitalnemu zdravstvenemu delavcu.)

Raziskave in analize

Da bi razumeli, kje bi digitalne tehnologije lahko pomagale in dodale vrednost ter kje digitalne tehnologije niso najboljša rešitev, se je treba najprej osredotočiti na potrebe uporabnikov in ne na tehnologijo.

Uporabniki so lahko – in pogosto tudi so – zdravstveni delavci, pacienti in sorodniki. S katerimi izzivi se srečujejo in katere potrebe niso izpolnjene? Bodite radovedni, postavljajte vprašanja in opazujte interakcije, delovne procese ter dejanski kontekst, v katerem se nahajajo uporabniki (glejte orodji Igra o uporabniški poti in Vprašajte državljane v modulu Orodja za izbiro najustreznejše tehnologije v tematskem sklopu Izbira ustrezne tehnologije za državljane).

S kvalitativnim raziskovalnim pristopom je mogoče postati del življenj uporabnikov in poiskati odgovore. Omogoča odkrivanje tako izraženih kot tudi neizraženih potreb uporabnikov (potreb, ki jih uporabniki ne morejo izraziti ali se jih ne zavedajo).

Pomemben del te faze je tudi odkrivanje obstoječega znanja na preiskovanem področju s pomočjo sekundarnega raziskovanja (npr. pregled literature), kar dopolnjujemo z intervjuji s strokovnjaki.

Zamisli in pojmovanje

Po opredelitvi potreb je mogoče začeti z razvojem potencialne tehnološke rešitve, ki bi lahko odgovorila na potrebe uporabnikov. V tej fazi igrajo pomembno vlogo strokovnjaki za informacijske tehnologije, ki lahko prihajajo iz zasebnega podjetja ali oddelka za informacijske tehnologije v javni ustanovi. Če pa želimo razviti rešitev, ki bo prinašala vrednost v klinični praksi in za državljane, je ključnega pomena vzpostaviti stalen dialog in izmenjavo zamisli s pomočjo skupne analize in razvoja, kjer sodelujejo razvijalci in uporabniki/predstavniki uporabnikov.

Če je digitalna rešitev že izbrana, je v tej fazi pomembno podrobno raziskati, kako bi lahko rešitev uporabili in vpeljali na način, ki najbolje odraža potrebe, znanje in pričakovanja uporabnikov.

Z delavnicami za odkrivanje zamisli je mogoče uporabnike vključiti v razvoj rešitve ali preizkusiti nove koncepte in/ali prototipe. Nekaj zanimivih vprašanj, o katerih je treba razmisliti:

• Kakšna so pričakovanja in zamisli uporabnikov/deležnikov? Kakšni so njihovi predlogi glede uporabe rešitev (možni scenariji uporabe)? Kako lahko rešitev postane sestavni del njihovega vsakdanjega življenja? Kako se lahko naučijo, prilagodijo in uporabljajo tehnologijo? Katere so možne izboljšave? Katere potrebe uporabnikov je mogoče zadovoljiti in katerih ne?

Preizkušanje in kvalifikacija

V tej fazi različni uporabniki preizkusijo rešitev in jo kvalificirajo.

Če pri razvoju rešitve sodelujete s strokovnjaki za informacijske tehnologije, je za preizkus običajno odgovorno podjetje za informacijske tehnologije. Da bi ustvarili k uporabnikom usmerjeno rešitev, je pomembno, da ustrezni uporabniki – na primer, zdravstveni delavci, pacienti in sorodniki – tesno sodelujejo pri preizkušanju in kvalifikaciji rešitve.

Kadar cilj projekta ni razvoj rešitve, temveč uspešna izvedba digitalne rešitve, bodo končni izdelek verjetno predstavljali novi delovni postopki, nove metode komuniciranja, nova organizacijska ureditev itd., ki jih je treba prav tako preizkusiti.

V obeh primerih je treba v tej fazi načrtovati preizkušanje rešitve, dejansko preizkusiti rešitev v dnevni klinični praksi ter oceniti in prilagoditi rešitev po zaključenem preizkusu. Ponovitve faze so tu ključnega pomena. Ker en cikel preizkušanja in kvalifikacij pogosto sproži nova vprašanja, je treba v drugem ciklu opraviti nove raziskave, analize in zamisli, čemur sledi tretji krog. Rešitve je tako treba vedno znova preizkušati, dokler končno ne najdemo ustrezne in k uporabnikom usmerjene rešitve.

Uvedba in ocenjevanje

• Uvedbo je treba načrtovati že ob začetku projekta. Poskrbite, da bodo čim prej vključeni tako predvideni uporabniki rešitve kot tudi vsi, ki bodo omogočali njeno uvedbo. Poleg zdravstvenih delavcev, pacientov in lokalnih strokovnjakov za informacijske tehnologije lahko postopek vključuje tudi druge ključne deležnike, kot so sodelavci z oddelka za komunikacije, gradbeniki ali vodstvo. Prav tako pripravite načrt za ocenjevanje rezultatov/koristi projekta. Vprašajte se, na primer, koliko uporabnikov uporablja rešitev, kako zadovoljni so pacienti? Po možnosti te podatke merite večkrat in več mesecev po zaključku projekta, da boste lahko spremljali spremembe.
• Pri uvedbi je dobro imeti v mislih Hofstadterjev zakon: »Stvari vedno trajajo dlje, kot si računal, tudi če si v predvidevanjih upošteval Hofstadterjev zakon.« Uvedba se pogosto zdi samoumevna, vendar ne gre za enostaven postopek. Čeprav vemo, kaj moramo narediti, je to še vedno težko doseči. Ljudje smo bitja navad in po naravi želimo prihraniti čim več energije. Zato se je težko usmeriti v novo znanje in nove načine dela ter dejansko spremeniti vedenje in utečene navade. Tisti, ki želi uvesti spremembe, mora to upoštevati in predvideti ravno pravo število aktivnosti, da procesu ne zmanjka zagona. (Več o izvajanju ter spreminjanju vedenja in navad si preberite v modulu Podpora spremembam v tematskem sklopu Zagotavljanje podpore digitalnemu zdravstvenemu delavcu)

Vir/Reference:

• Syddansk Sundhedsinnovation and Motivation of the healthcare professionals https://dkgl.dk/ressourcer/telesundhed/#/